Pri energijsko varčni gradnji razlikujemo med različnimi vrstami hiš:
- Nizkoenergijske hiše (NEH): Nizkoenergijske hiše se odlikujejo po letni porabi toplote, ki se giblje med 40 in 60 kWh/m2a, pri čemer so zahteve lahko nekoliko različne glede na državo. Ključni dejavnik vrednosti energetske učinkovitosti je kakovost toplotne izolacije zgradbe. Boljša izolacija pomeni manjšo porabo energije. Za dosego nizke porabe je ključno temeljito toplotno izoliranje hiše in zagotovitev zrakotesnosti. Večina nizkoenergijskih zgradb zahteva prisilno prezračevanje, kjer se zrak odvaja brez nepotrebnega izgubljanja toplote.
- Pasivne hiše (PH): Standard pasivnih hiš vključuje porabo toplote, ki ne presega 15 kWh/m2a. Bivalno udobje v pasivnih hišah se doseže brez tradicionalnih ogrevalnih sistemov. Toplota za ogrevanje se običajno dovaja preko prezračevanega, toplozračnega sistema, ki omogoča vračanje toplote izrabljenega zraka. Pasivna hiša mora biti odlično izolirana in brez toplotnih mostov.
- Skoraj ničenergijske hiše (sNES): Za skoraj ničenergijsko hišo je značilna izjemno nizka letna poraba toplote, ki se giblje med 0 in 5 kWh/m2a. Za doseganje visokega bivalnega ugodja ob minimalni porabi energije je ključno natančno načrtovanje celotnega objekta, vključno z vsemi njegovimi elementi. Evropska direktiva o energetski učinkovitosti stavb zahteva, da vse stavbe od leta 2020 izpolnjujejo standarde skoraj ničenergijskih stavb.
- Ničenergijske hiše: Ničenergijska hiša je zasnovana tako, da pridobi vso potrebno energijo sama, običajno iz sončne energije. Pomembno pa je omeniti, da ni popolnoma neodvisna od zunanjega energetskega omrežja. Kljub temu, da poleti oddaja presežek električne energije v javno omrežje, pozimi še vedno porablja energijo iz tega omrežja. Za dosego ničenergijskega standarda je potrebna izjemna izolacija brez toplotnih mostov.
- Energijsko samozadostne hiše: Investitorji, ki želijo energetsko neodvisnost, se odločajo za lastne sončne elektrarne. Te hiše proizvedejo toliko električne energije, kolikor je porabijo, kar omogoča visoko energetsko učinkovitost in minimalne stroške električne energije. Takšne hiše lahko v povprečju pokrijejo vse svoje potrebe z električno energijo, vključno s ogrevanjem in hlajenjem, ob površini strehe približno 60 m2.
- Aktivne zgradbe (plus energijske hiše): Aktivne hiše presegajo merila skoraj ničenergijskih hiš, saj imajo porabo pod 0,1 kWh/m2a. Poleg ogrevanja se osredotočajo tudi na energijo, potrebno za delovanje hiše in njenih naprav. Pametne inštalacije v hiši zagotavljajo prijetno bivalno klimo, hkrati pa zmanjšujejo vplive na okolje. Uporaba obnovljivih virov energije, kot so sončne elektrarne, solarni kolektorji in toplotne črpalke, omogoča aktivnim hišam, da postanejo manj odvisne od fosilnih goriv.
Energijsko število: Energijsko varčna gradnja
označeno kot QH, predstavlja specifično porabo energije na enoto površine zgradbe v določenem časovnem obdobju. Enostavno povedano gre za razmerje med letno količino porabljene energije v kilovatnih urah (kWh) in neto ogrevalno površino objekta v kvadratnih metrih (m2).
Formula za izračun energijskega števila je definirana kot Qcel / A, kjer je Qcel poraba energije v kWh, A pa površina ogrevane površine v m2, kar nam daje energijsko število.
Energijsko število ogrevanja se izračuna s pretvorbo porabljenege energije v kWh, pri čemer dobljeno število delimo s površino ogrevanih prostorov. Rezultat predstavlja porabljeno energijo na kvadratni meter ogrevane površine objekta, in sicer v enoti kWh/m2.
V skladu z energijskim številom ogrevanja pri energijsko varčna gradnja ločimo različne vrste stavb:
- Nizkoenergijske hiše: poraba med 20 in 55 kWh/m2a (leto) (2-5,5 l kurilnega olja/m2),
- Pasivne hiše: poraba manjša od 15 kWh/m2,
Skoraj nič energijske hiše: do 5 kWh/m2, - Nične hiše ali plus hiše: potrebe za ogrevanje se pokrivajo z izrabo sončne energije, biomaso,
- Aktivne hiše: energijsko neodvisne (samozadostne) plus energijske hiše.
Dodatno velja omeniti, da je ekvivalent 1 litra kurilnega olja enak 10 kWh energije. QH se izračuna kot vsota Qogr (poraba goriva) in Qptv (poraba tople vode), deljena s površino ogrevane površine A. Zato se mogoče že slišali izraz “Moja hiša je 2 literska.” Kar v bistvu pomeni, da je varčna in porabi 2 l oz. 2 Kwh na vsak kvadrani meter.
Celostna energetska prenova stavbe
Celostna energetska prenova stavbe vključuje funkcionalno preureditev prostorov in posodobitev zunanjega okolja. Obsega obvezne večje gradbeno-fizikalne posege na ovoju stavbe ter vgradnjo novih tehnologij za ogrevanje in prezračevanje. Takšna revitalizacija s pravilnim pristopom ne le poveča udobje in izboljša bivalne pogoje stanovalcev, ampak tudi dvigne tržno in uporabno vrednost objekta.
Pri obnovi stavb s posebnimi elementi spomeniškega varovanja se preučujejo tudi nekonvencionalni ukrepi, na primer toplotna izolacija na notranji, topli strani ovoja stavbe.
Optimizacija ukrepov zajema prilagajanje debeline toplotne izolacije na različnih delih ovoja obstoječe stavbe. Energijo pregled obstoječega stanja stavbe in predinvesticijske študije sanacije na različne energetske nivoje omogočajo investitorju vpogled v vračilne dobe in upravičenost izvedbe predlaganih ukrepov. Namen je preseči zgolj minimalne zahteve predpisov in se odločiti za energetsko sanacijo na nizkoenergijski ali pasivni nivo. To vključuje vgradnjo debelejše toplotne izolacije, izboljšano stavbno pohištvo ter uporabo sodobnih ogrevalnih in prezračevalnih tehnologij.
Pregled energijskih lastnosti stavb omogoča določitev možnih sanacijskih ukrepov, ki presegajo zgolj energetsko prenovo. Celostne prenove vključujejo statično sanacijo, preoblikovanje tlorisov, fasad, nadzidav in dozidav.
Pri celostni energetski prenovi se osredotočamo na analizo prihrankov, vračilnih dob izvedenih ukrepov ter vplive na okolje. Cena celovite energetske sanacije pogosto preseže stroške novogradnje, vendar investitorje prepričajo podaljšana življenjska doba saniranega objekta, nižji obratovalni stroški, višji bivalni standard ter večja vrednost objekta.
Vsako energetsko sanacijo je treba obravnavati celovito, saj pavšalno načrtovani ukrepi lahko povzročijo nepričakovane učinke. Poudarek mora biti tudi na reševanju toplotnih mostov, primerni debelini toplotne izolacije in ukrepih na instalacijskih sistemih. Izbor toplotnoizolacijskih materialov, njihova pravilna uporaba ter vgradnja stavbnega pohištva so ključni za uspešno izvedbo celostne energetske prenove.
Pri energetsko učinkoviti prenovi se prepleta sanacija zunanjega ovoja stavb, način ogrevanja, inštalacije ter energetske karakteristike stavbe, ki se odražajo v energetski izkaznici. Programi, kot je PHPP9.6, so v pomoč pri analiziranju večjih stavb. Ključna je optimizacija rešitev, ki določa končno obliko sanacije.
